Učenci 2. d so se pri učiteljici Ani Breznik, prof. razrednega pouka, in prav tako učenci 1. d podružnične šole I.C. Košaki, izražali z barvnimi ploskvami, tako da so v okviru likovne umetnosti naslikali našo šolo v Košakih. Tako pester je sedaj naš šolski hodnik.
Učiteljica Nina Markuš, prof. razrednega pouka
Z učenci jutranjega varstva in prvošolčki POŠ I.C. Košaki, matične OŠ FRS, smo pripravili jesenski pozdrav pred vhodom v našo podružnico. Učenci so uredili postavitev jesenskih sadežev in plodov. Nekaj plodov smo našli tudi gozdu nad šolo.
Učiteljica Nina Markuš, prof. razrednega pouka
Z učenci 1. d razreda podružnične šole I.C. Košaki smo uro spoznavanja okolja preživeli v naravi, v gozdu. Povzpeli smo se le nekaj sto metrov od naše šole. Učenci so začutili jesensko jutro, prisluhnili glasovom gozda ter iskali jesenske plodove. Na sami učni poti smo se seznanili se z drugimi življenjskimi okolju, kot so vrt, sadovnjak, vrt. Učenci so neizmerno uživali in se zraven ne vede učili.
Učiteljica Nina Markuš, prof. razrednega pouka
Učenci 1. d, 2. d in 3. d POŠ Košaki, matične OŠ FRS, pričnejo dan skupaj v jutranjem varstvu. V mesecu septembru smo bili že kreativni, ustvarili so jesenske gobice in ježke. Jesensko listje nam je bilo prav tako v pomoč.
Učiteljica Nina Markuš, prof. razrednega pouka
Pa je prišel ta dan, ki smo ga dolgo, dolgo čakali. Zaradi deževnega vremena zadnjih tednov, smo naš zadnji športni dan iz dneva v dan prestavljali. Danes nas je pa razveselilo sonce in športni dan smo lahko izpeljali. V šolo smo prišli s kolesi, skiroji, rolkami, kotalkami, rolerji in skupaj smo se vozili po šolskem igrišču. Opravili smo tudi poligon, se sprostili ob igrah ter neumorno šteli prevožene kroge.
Dan lahko povzamemo z besedami našega učenca: »Danes je bil res lep dan!«
Avtobus nas je za zadnji naravoslovni dan letošnjega šolskega leta zapeljal na Vače. Tam smo preživeli čudovit, pastirski dan. Srečali smo škrata, spoznali živali, ki jih pastirji lahko srečajo na paši (kače, ježka, žabe…). Živali smo lahko pobožali, najpogumnejši pa so si kačo celo ovili okrog vratu. Če je kdo želel, je lahko pomolzel kozo in poskusil mleko. Nato smo igrali nekaj pastirskih iger. Čas je hitro minil in z avtobusom smo se vrnili v Maribor. Lepi spomini ostajajo z nami.
