Obljuba dedka Mraza, da nam bo iz svoje napol prazne snežene košare vendarle v tej zimi podaril nekaj snega za naš hrib za šolo, se je v teh dneh uresničila.
Po dolgem času je naš breg pobelil sneg in seveda učna snov ni bila več zanimiva. Naši pogledi, naša hotenja in upanje, da ga Sonce prehitro ne stopi, je prevevalo zadnje delovne dneve vseh nas, ki soustvarjamo življenje na podružnični šoli v Košakih.
In privoščili smo si izjemen petkov dopoldan. Namesto v šolske klopi smo sedli na sani in zasedli vsak košček našega hriba za šolo.
Ker časa ni bilo potrebno porabiti za prevoz ali odhod drugam, smo si lahko privoščili obilo sankanja in prijetnega druženja na snegu.
Ne boste verjeli, pritegnili smo pozornost mimoidočih prebivalcev in voznikov na Šentiljski cesti, ki so nam prav glasno zahupali .
Pa, da ne boste rekli, da na naši podružnici ni lepo.
Vlasta Petrovič
