Tako, zdaj pa smo doma, predčasno. Težko v danem trenutku rečemo, da je “vse za nekaj dobro”, saj bi še bili radi v tem idiličnem kotičku Slovenije. Malo nam je podkurila “bolezen”. Sum, da nas zboli več, je botroval temu, da smo bili po nasvetu in posvetu sklepčni pri odločitvi, da odidemo domov. Rada bi na kratko predstavila še zadnjo noč, ko smo spali na prostem in jutro po odločitvi, da tabor zapustimo.
Okoli desete zvečer se nam je uspelo namestiti v okolici kmetije Zavratnik na mestu pri igralih. Vodnik Miran se je odločil, da bo spal z nekaj pohodniki, ki so se pogumno odločili, da prvič prespijo noč pod milim nebom. Vreme nam je bilo naklonjeno, saj je bilo nebo posuto z zvezdami. Kar hitro se na prostem niso več prižigale naglavne lučke, ker je očke premagal spanec. Zjutraj smo pohiteli in še enkrat fotografirali speče “vreče”. Iz nekaterih so že kukale vesele očke.
Manj veselo je bilo po tem, ko smo po zajtrku razglasili odhod. Pa vendar, zakaj sem se odločila na kratko opisati še odhod. ZARADI IZJEMNIH OTROK, KI SO BILI IZJEMNO PRIDNI, je tudi odhod potekal brez vsakih zapletov. Tudi, ko se je avtobus med potjo pokavril, STE BILI IZJEMNI, DRAGI OTROCI TABORA.
Vse pisne pohvale dobite ali po pošti ali na drušvu. Z Bojano bova poskušali urediti vse do 5. julija, če ne uspeva, pa vsekakor do začetka pouka.
Vsi vodniki od Matjaža, Špele, Mirana, Romana, Bojane in Marjane smo hvaležni vam, starši, za zaupanje, VAM, DRAGI OTROCI – UDLEŽENCI TABORA, pa rečemo lahko samo to, da nam je pomenilo druženje z vami veeeeliko in še več. Morda pa se še vidimo v takšni postavi.
V imenu vseh pozdrav vsem od poročevalke Marjane Noč
